PO DRAGOMU KRAJU

 Hodim po dragomu kraju,

po zlatnomu raju.

 Vsaki den pogled mi povlječe,

a njegov zeleni kaput na igru me navlječe.

 Iza ravnica i gora, iza dragoga mora,

Zagorje se skrile i v tišini mučile.

 Na zagorskim tranikima pune cvetja raste,

ljudi maju teru kravu kaj na njemu pase.

 Vu jesen se v Zagorju navek kuruza bere,

a dežd svu zagriženost s ljudi spere.

 Leo Fučkar

Ivana Prežigalo

Stela Zalukar

Antonio Bartol

PO DRAGOMU KRAJU

Zbudil sam se h jutre,

zora je več bila,

sunce je tuj,

h našem Zagorju.

Pa si razmišljam,

kak je ščere

h vinogradu bile;

trešnje sme jeli

i gaj gledeli.

Po Zagorju sem hodil,

svom omiljenom kraju,

nigde lepše nije neg u mom

brežuljkastom zelengaju.

Kad sem hiži došel,

požalil sa za tim;

kaj još ne sedim

i moj kraj ne gledim.

Patrik Erceg 

Hrvoje Martinec

Z MOJIH BREGOV

Z mojih bregov vse se zeleni,

dječji smeh vse nas veseli.

Sunčeke naše tak lepe nas greje

i z nami se furt smeje.

Na bregu hižica drvena stoji

i vse Zagorce veseli.

V fusti tičeki spiju

i sake jutre nas budiju.

Njihova pesma med bregami zvoni,

Jer mi smo Zagorci, kakvih nigde ni.

Barbara Balija

Dominik Kralj

David Lončarek

Lidija Mušica

POZABLENO CVETJE

Pozableno cvetje kraj puta raste,

gledi po nebu kak letiju laste.

Smeje se i sakom se čoveku dere

nek baš njega u pušlek si ubere.

Morti bu ga došel kakev dečko brati

pa ga svoje puce h večar dati.

Gda češ ljubavnim krilima letiti,

pozablenog cvetja pak češ se setiti.

Gda češ pozableno cvetje zaliti,

mam če ti se tuga h sreču pretočiti.

Gda češ se pozablenemu cvetju ti vratiti,

Njegovom češ se rosom hmiti.

Mam buju latice dobile boju

Gda buju osetile ljubav tvoju.

Antonio Strabić

Nina Prežigalo

Domagoj Posavec

Karlo Ilijaš

Antonija Vdović

Lidija Bednjanec

Marko Ciglenečki